Zdaj govori plesalka in koreografinja

»vstopa z občutkom počaščenosti in spoštovanja do tradicije, hkrati jo personalizira kot del svoje osebne plesne zgodbe«

»Skozi nostalgično toplino preteklosti se znajdemo v trenutni zmedenosti in negotovosti, ki nas neprestano spremlja in usmerja.«

»Hkrati preizprašujemo prihodnost, vanjo polagamo upanje, poskušamo si jo predstavljati in hkrati dopuščamo njeno nepredvidljivost.«

»Jaz sem. Pradavnina in obzorje konca. Strah in nova zaveza.«

»Jaz sem telo Zemlje.«

»Upočasnjevanje skozi enostavnost in izguba raznolikosti – se dogaja v Rumenem.«

»Sredi konca se poklanjam vsemu, kar počasi izginja, mogoč(n)emu življenju prihodnosti.«

»Vselej sem se zavzemala za to, da je svojo strast delila kot akt transformacije in regeneracije.«